• 03 759 39 03
  • Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Kitara

Kitara

Ocena uporabnika: 5 / 5

Zvezda aktivnaZvezda aktivnaZvezda aktivnaZvezda aktivnaZvezda aktivna
 

 

Kitára (gr. kithara) je strunsko glasbilo, ki ima po navadi 6 strun. Delijo se na akustične in električne kitare.

Akustične imajo debel, votel trup za boljši odmev zvoka, električne pa imajo tanjši trup, saj so za zvok pomembni le magneti, ki so pritrjeni na zgornjo stran kitare. Magnet lahko vgradimo tudi na akustično kitaro, vendar so zato potrebne jeklene strune, ki so pri električnih splošno uveljavljene.

Opis

Kitara je glasbeni instrument, katerega izvor sega daleč v preteklost, uporablja pa se v široki množici glasbenih zvrsti. Običajno ima šest strun, obstajajo pa tudi primerki s štirimi, sedmimi, z desetimi in dvanajstimi strunami. Kitare so osrednji instrumenti v glasbenih žanrih kot so blues, country, flamenko, rock in mnogih oblikah pop glasbe. Uporablja se tudi kot solo klasični instrument. Kitare se lahko igra akustično, kjer vibriranje strun oddaja zvok, ki ga spreminja votel trup kitare, lahko pa jih priključimo na ojačevalec, ki je zmožen elektronsko upravljati z zvokom. Takšne električne kitare so bile predstavljene v 20. stoletju in imajo visok vpliv na popularno kulturo. Tradicionalno so kitare narejene iz kombinacije različnih vrst lesa, strune pa so bile narejene iz živalskega črevesja, dandanes pa se za izdelavo strun uporablja najlon ali jeklo. Kitare izdelujejo in popravljajo plunkarji.

Zgodovina

Pred razvojem električne kitare in uporabe umetnih materialov je bila kitara definirana ko instrument z »dolgim, prečkastim vratom, ploščato leseno strešico nad prižnico, rebri in ravnim hrbtom, pogosto z zaobljenimi stranicami«. Kitari podobni instrumenti so popularni že najmanj 5000 let. Kitara naj bi bila izpeljanka zgodnejših instrumentov iz starodavne Indije in Centralne Azije, znanimi kot sitare. Najstarejši znani ikonografski prikaz instrumenta, ki vsebuje vse bistvene elemente kitare, je 3300 let stara podoba hetitskega narodnega pevca, izklesana v kamnu. Beseda »kitara« je bila v angleščino prevzeta iz španske besede »guitarra«, ki izhaja iz latinske besede »cithara«, ki pa izhaja iz zgodnejše grške besede »kithara«, ki morda izhaja iz perzijske besede »sihtar«. Sihtar je soroden indijskemu instrumentu z imenom sitar. Moderna kitara izhaja iz romanske »cithare«, ki so jo Romani prinesli v Španijo okoli leta 40, naprej pa se je prilagajala in razvijala s prihodom štiristrunskega »uda«, ki so ga prinesli Mavri po svoji invaziji iberskega polotoka v 8. stoletju. . Drugod po Evropi je na območjih vikingških vpadov postal popularen domorodni skandinavski šeststrunski »lut« (lutnja, plunka). Vikingški heroj Gunter (znan tudi kot Gunnar) je mnogokrat upodobljen v rezbarijah o legendi o Siegfriedu približno iz leta 800, kako igra lutnjo s prsti na nogah, medtem ko umira v jami s kačami.
Deli kitare
Glava

Vijaki so deli kitare na katere so navite strune. S privijanjem ali odvijanjem vijakov lahko ton strune zvišamo ali znižamo tako, da dobimo pravilno uglasitev. Pri klasičnih kitarah so vijaki po navadi razporejeni po trije na vsako stran glave, pri električnih pa je vseh šest vijakov na isti strani.

Sedlo se nahaja med glavo in vratom in je običajno narejena iz plastike, lahko pa tudi iz slonovine, medenine ali grafita. Čeznjo so iz glave na ubiralko speljane strune. Prečka s svojo višino določa oddaljenost strun od ubiralke, z materialom iz katerega je narejena pa daje strunam različen zvok.
Vrat

Ubiralka je lesena plošča, ki je nameščena na vrat kitare. Ponavadi je izdelana iz trših umetnih mas, palisandra ali ebenovine. V njo so pritrjene prečke, to so majhne izbočene kovinske ploščice. Nameščene so po celotni dolžini ubiralke in so razmaknjene po pol tona, kar pomeni da pritisk na prečko ton strune zviša še za pol tona.

Označbe se na kitari po navadi nahajajo na ubiralki ali ob robu vratu. Namenjene so temu, da kažejo kje na strunah je treba prijeti določen akord, s tem pa omogočijo lažje in hitrejše menjavanje le teh. Pri navadnih akustičnih in klasičnih kitarah so označbe po navadi v obliki manjših belih pik, pri električnih kitarah pa so pogoste tudi kakšne bolj posebne oblike, nekatere imajo vgrajene celo LED lučke.
Trup

Zvočnica je okrogla odprtina pri klasičnih in akustičnih kitarah , ki se nahaja v sredini kitare, natanko pod strunami. Iz nje prihaja zvok oz. zven glasbila. Pri klasičnih in akustičnih kitarah je po navadi okrašena z ornamenti, mozaiki iz drobnih pobarvanih koščkov lesa. Pri električnih kitarah nimamo zvočnice, saj so namesto nje na kitari pritrjeni magneti oz. pick-upi ( v nadaljevanju ). Pri akustičnih kitarah pa je dodana zraven tudi plastična obloga, ki ščiti resonačni pokrov med brenkanjem.

Pick-upi so magneti, ki pri elktričnih kitarah pretvarjajo nihanje strun v električne signale. V uporabi sta dve vrsti: – z enojnim navitjem, ki dajejo čist ton – z dvojnim navitjem ( humbacking ), ki ustvarjajo bogatejši, nekoliko obarvan ton. Kitara z dvojnimi pick-upi oz. magneti, ki jih vklapljamo v različnih kombinacijah, je najbolj uporabna. Izbiramo lahko med enojnimi pick-upi ( svetel čist ton )in dvojnimi ( obarvan ton
Uglasitev

Kitara je lahko uglašena na različne načine, cilj določene uglasitve pa je, da se lahko prijema akorde in igra lestvice s čim manj premiki roke in prstov po vratu kitare. Najpogostejša uglasitev pa je tako imenovana EADGHE. Toni in frekvence strun so predstavljeni v tabeli, pri čemer je prva struna tista, ki zveni najvišje in šesta tista, ki zveni najnižje. Iz tabele je razvidno da so strune v intervalih čiste kvarte, le med drugo in tretjo struno je velika terca. Pogoste so tudi odprte uglasitve,pri katerih so strune uglašene na določen akord, največkrat D ali G.Te so zelo uporabne za igranje drsne ali slide tehnike igranja.

Kitaristi po navadi uglašujejo kitaro takole: najprej s pomočjo drugega instrumenta prvo struno uglasijo na ton e. To storijo tako, da vijak na katerega je ta struna navita ustrezno privijejo ali odvijejo. Potem drugo, tretjo itn. struno uglasijo glede na prejšnjo, upoštevajoč ustrezne intervale. Šesto struno zvišajo za interval kvarte (2,5 tona), kar pomeni da jo skrajšajo za pet prečk, šteto od vrha vratu. Nato drugo struno s privijanjem ali odvijanjem vijakov zvišajo ali znižajo za toliko, da obe struni zvenita enako. Ta postopek ponovijo še za ostale strune, na koncu pa z intervali in akordi preverijo, če je uglasitev približno pravilna. Zelo razširjena pa je tudi uporaba elektronskih uglaševalcev, ki kažejo ali je struna uglašena previsoko ali prenizko.
Tipi kitar
Renesančna in baročna kitara

Renesančne in baročne kitare so neke vrste predniki današnjih klasičnih kitar. So nekoliko manjše in bolj delikatnejše, v povezavi s tem pa je jakost zvoka, ki ga lahko oddajo, manjša. Vse strune imajo v parih, podobno kot pri sodobni 12 – strunski kitari, a jih le pet ali štiri, skupaj torej deset ali osem. Bolj pogosto, kot solistični inštrument, so se te vrste kitare uporabljale v raznih ansamblih, kot inštrument za poudarjanje ritma. Renesančne in baročne kitare med seboj ni težko razlikovati, saj ima baročna veliko raznih okraskov, ki so izdelani zelo v detajle, za razliko od renesančne, ki je dokaj pusta.
 Klasična kitara

Za klasične kitare je značilno, da so nekoliko manjše od akustičnih in da nimajo ojačanega vratu. Razlikujejo se tudi po tem, da imajo najlonske strune. Klasično kitaro se igra v sedečem položaju, tako da je noga na katero je kitara naslonjena nekoliko dvignjena. Kitare te vrste se največ uporabljajo predvsem za igranje klasične glasbe.
Flamenco kitara

Po obliki je zelo podobna klasični kitari.Navadno je izdelana iz drugih vrst lesa in ima zaradi tega drugačen zvok.Največkrat ima okoli zvočnice tudi poseben ščit golpeador.Z njim je zgornja resonančna plošča zavarovana pred udarci z nohtom.
Akustična kitara

Akustične kitare so zelo podobne klasičnim, le da imajo malo večji trup, ožji vrat, ki je tudi bolj ojačan in jeklene strune, ki oddajajo glasnejši in čistejši zvok. Njihova uporaba je najbolj razširjena v zabavni folk glasbi. Obstajajo tudi elektrificirane različice akustičnih kitar, t.i. elektroakustične. Slednje omogočajo tudi priklop kitare na ozvočenje, zajem zvoka pa je najpogosteje narejen preko t.i. pick-up senzorjev pod kobilico, ki vibracije strun prenesejo v električno obliko. Pri kitarah višjega cenovnega razreda pa pick-up zajemu dela družbo še mikrofon, ki zajame dejanski zven akustične kitare.
12 – strunska kitara

Kitare te vrste imajo večinoma železne strune, ki so vse v parih, to pomeni, da sta po dve skupaj uglašeni enako ali v intervalu oktave. Te kitare se največ uporabljajo v glasbenih zvrsteh kot so: folk, blues in rock’n'roll. 12 – strunske kitare obstajajo tako v akustičnih, kot v električnih različicah.
7 – strunska kitara

V Rusiji je v izročilu sedemstrunska gitara (семиструнная гитара ali семиструнка), ki jo je skoraj popolnoma izpodrinila šeststrunska španska kitara po koncertni turneji Andrésa Segovie v Rusiji v 1920ih letih. Ruska sedemstrunska kitara je najpogosteje uglašena DGHdghd1. V 19. st. je nastala znatna količina kompozicij za rusko kitaro, med najbolj ustvarjalnimi komponisti štejemo Andreja Sychro. Pomembnejša nastopača z rusko kitaro v 20. st. sta barda Vladimir Visocki in Bulat Okudžava; med rusko-romskimi kitaristi sta se v novejšem času uveljavila Saša Kolpakov[1] in njegov nečak Vadim Kolpakov[2]. V ZDA je aktiven dr. Oleg Timofeyev[3], ki je odkril veliko pozabljenih kompozicij za rusko sedemstrunsko kitaro, obnavlja tehniko igranja na inštrumentu, in proizvaja zgoščenke z rusko, romsko, judovsko in gruzijsko glasbo za sedemstrunsko kitaro.[4]

Vendar ruska sedemstrunska kitara ni vplivala na razvoj današnjih zahodnih sedemstrunskih kitar, ki so postale popularne v zadnji četrtini 20. stoletja. Sedma struna je praviloma dodatna basovska struna, za kvarto ali kvinto nižja od spodnjega E na klasični kitari. Najbolj popularne so 3 uglasitve: EHGDAEH (dodana spodnja kvarta), EHGDAEA (dodana spodnja kvinta) in FCGDAEH (vseh sedem strun je v kvarnem intervalu, zajeti so vsi toni C-dur lestvice). Problem 7-strunskih kitar je širokega tonski razpona. Če bi naj tudi najdebelešja struna imela lep zvok, bi morala kitara imeti relativno velik trup. Iz tega razloga so praviloma vse današnje 7-strunske kitare le v električni izvedbi.
Akustična bas kitara

Električna kitara

Akustične bas kitare imajo štiri kovinske strune, ki so uglašene enako kot pri kontrabasu. Uporabljajo se v orkestrih in raznih bendih, namenjene pa so predvsem poudarjanju ritma in nizkih tonov. Kitare te vrste so sicer pomembne, a je v današnjem času veliko bolj razširjena uporaba elektroakustičnih in električnih bas kitar.
Archtop kitara

Posebnost archtop kitar je ta, da v trupu nimajo okrogle resonančne luknje, ampak le to nadomeščata dve manjši luknji v obliki črke f, podobni tistim, ki jih imajo violine in drugi inštrumenti iz skupine godal. Archtop kitare so bile in so še vedno posebej priljubljene med country and jazz glasbeniki. Zanimivo je tudi to, da so strune teh kitar nekoliko debelejše od strun, ki jih imajo akustične.

Resonančna kitara

Resonančne kitare so po obliki podobne akustičnim kitaram, razlikujejo pa se po materialu iz katerega je narejen trup in s tem posledično tudi po drugačnem, predvsem glasnejšem, zvoku. Resonančne kitare namreč nimajo lesenega trupa in v njem resonančne luknje, ampak za ojačitev zvoka skrbi aluminijasti resonator, ki kitaram daje poseben zvok. Čeprav so te kitare namenjena uporabi v stilih, kjer se uporabljajo akustične kitare, pa njihova uporaba ni tako razširjena.
Električna kitara

Električne kitare se v današnjem času uporabljajo že v skoraj vsaki zabavni glasbi, največ pa v bluesu, rock’n'rollu in rocku. Manjša oddaljenost strun od ubiralke in ojačevalec, ki ga priklopimo na kitaro ali brezžično povežemo, omogočata nekatere tehnike, ki jih je na akustični kitari skoraj nemogoče izvesti. S pomočjo ojačevalca lahko spreminjamo glasnost zvoka, ki ga odda ojačevalec, čistost tona, lahko pa dodamo tudi razne zvočne efekte.

Električna bas kitara
Električna bas kitara je v uglasitvi zelo podobna kontrabasu. Nastala je leta 1951. Po obliki je zelo podobna navadni električni kitari, le vrat je nekoliko daljši in vitkejši. Najbolj razširjene kitare te vrste so take s štirimi strunami, obstajajo pa tudi različice s petimi ali šestimi strunami. Kitara je namenjena poudarjanju ritma in še posebej nizkih tonov, njena uporaba pa je nepogrešljiva v raznih bendih.

Zapisal. Jernej Senegačnik st. (prepis iz Wikipedije)


© 2024 Glasbena šola Slovenske Konjice. Vse pravice so pridržane. Izdelal: Maksima Web art